Vremenska napoved je sicer obetala sonce, realnost v Kranju je bila pa taka. A sem vseeno verjel meteorologom in zarezal skozi meglo do Bistrice pri Tržiču.
Ogrevanje je bilo hipno, saj se je klanec začel že po kakih 100 metrih. Najprej asfaltno in ovinkasto po bljižnici, potem pa po makadamu zložno, a nepopustljivo navzgor. Megla je vztrajala še kakih 9 kilometrov, razgledov (hmm, sem površno bral) pa nikjer. Zadnji km je pot postala bolj strma, bolj razrita in (zaradi dežja prejšnjih dni) tudi veliko bolj spolzka.
Zaradi megle v nižinah kakih presežkov glede razgledov ni bilo niti na vrhu, je bilo pa vsaj prijetno sončno in toplo.
Izbrano pot za navzdol sem na začetku seveda zgrešil, se spotikal po koreninah na pešpoteh potem pa nadaljeval po ne preveč zvoženi vlaki/gozdni poti. Je bilo pa razgibano in lepo.
Jaz dol, megla gor (pa vse več planincev in izletnikov tudi).
Saj sem že napisal, da je bilo po dežju, kajne ;-)
Čeprav ni bilo luž in blata, pa je vseeno špricalo na vse strani - kolo je šlo doma direktno na vrt na spiranje, sam sem pa razmišljal ali naj grem oblečen pod tuš ali naj se centrifugiram v pralnem stroju.
Ja, fajn je bilo.