"Pametni" telefon mi je sporočal, da bom regeneracijsko spet pripravljen naslednji dan ob 8:25, a ker sem večni dvomljivec glede pametnih naprav, sem si vzel še 10 minut in ob 8:35 zajahal kolo v Kranjski gori.
Klanec, granitne kocke... nobene vročine, le mrzel pot
Do Tonkine koče po asfaltu (in kockah), od tam pa po nekdanji cesti, ki je večinoma že dodobra izgubila svojo širino. Kak sestop s kolesa je bil vseeno veliko bolje, kot požirati izpušne pline - neverjetno koliko prometa je bilo še vedno na poti na Vrščič (videl sem vse SLO avto registrske tablice, razen KK). Tudi pravo olajšanje je bilo, ko sem se lahko kjerkoli ustavil in užival v barvni naravi.
Pot gre kar precej naokrog, a se zlagoma vzpenja in vseskozi nudi poglede, ki jih nismo vajeni.
Za "promet" je poskrbela le ta izgubljena ovca.
Tisto, zaradi česar sem čakal in se za pot odločil šele sedaj - barveeeeeee.
Edino žalostna Ajdovska deklica je vedno monotona.
Potem pa..... saj itak že veste: dol, dol, dooooooooooooooool :)