Majstorska cesta & Velebit MTB

Najprej je bila želja, da bi na supu preveslal Zrmanjo (pa me je po letih odlašanja, hvalabogu, želja minila, saj sem ugotovil, da je reka bistveno lepša in bolj fotogenična od zgoraj), potem pa sem spoznal Majstorsko cesto in si zastavil cilj, da je nekoč prekolesarim.
"Nekoč" je nastopil v soboto ;)
Prvi pogled na cilj (hmm, zares ne gre za cilj, saj se še vedno držim tistega reka, da je cilj pot) ni bil prav nič obetaven - daleč, daleeč, daleeeč so tisti hribi in že zjutraj je vročeee.

Na srečo jih nisem srečal, sem pa videl njihove sveže sledi.

Jp, za "tistega" Modrića gre. Tu se je rodil znani Luka.

Vsak pogled nazaj, ko sem videl koliko vzpona je že za mano, me je opogumljal.

Prvi kilometri so kar hitro minevali, še posebej zato, ker sem vozil po asfaltu.

No, tudi po makadamu je šlo povsem ok - trdna podlaga, enakomeren naklon, le vroče je bilo iz minute v minuto (še) bolj.

Namensko sem se kar veliko ustavljal - predvsem zaradi razgledov, pa tudi zato, da sem ob vsakem postanku pil (imam slabe izkušnje z ene vožnje, ko sem v vročini pozabil na hidracijo).

Višje, ko sem bil, bolj zanimivo je postajalo.

Vse bolj blizu in vse bolj daleč.

Še par ovinkov in Tulove grede so bile za mano.

Žal (glede na pogled nekoga, ki je v otroštvu prebral vse Mayeve knjige) ni na prizoriščih snemanja filmov o Winnetuju tu ostalo ničesar več - povsem drugače, kot v Gorskem Kotarju KLIK

Vzpona še kar ni in ni bilo konca.
A sem že povedal, da je bilo vroče? ;)
Menda, da je bilo 33 st. C v senci - hudič je bil še v tem, da sence ni bilo nikjer.

Ko se je pot končno prevesila in začela spuščati (hmm, ne vzemite tega dobesedno), se je tudi pokrajina povsem spremenila.
Odkrito povem, da nisem vedel, da je Velebit tako razgiban in raznolik.

Vzpon je bil piece of cake (ta mala mal'ca) v primerjavi s "spustom".
Vseskozi gor in dol, z veliko zelo strmimi odseki - pa bi še vse nekako šlo, če bi bila podlaga drugačna, tako pa ogromno grušča, veliki in ostri kamni, ki se niso držali podlage. Kolesa so vseskozi spodrsavala - pri vzponih in spustih in večkrat sem šel ob kolesu peš - ja, tudi noge so spodrsavale in se čez gležnje pogrezale v tem šodru.

Pokrajina pa povsem divja - verjetno mi je delovala taka še bolj, ker sem bil povsem sam. Čisto na začetku tega dela je bila ena ograda z ovcami in kozami, potem pa dve uri nobene žive duše.

Na srečo mi je uspelo celotno vožnjo opraviti brez padcev (po dveh mesecih in pol še vedno čutim posledice zadnje nerodnosti in srečanja s skalami) in s celim kolesom (gume in zračnice vštete).

Strava pravi, da sem za slabih 48km in slabih 1600 višinskih m porabil dobre tri ure gibanja, oziroma kar pet ur bruto, jaz pa dodam še, da sem v tem dnevu popil 7l tekočine, brez omembe vrednega uriniranja - vse je šlo skozi kožo ;)

Tole spodaj je bilo pa z avtom in peš: