Ni bila najboljša kombinacija - radovedni žrebci in zaščitniške kobile, a je na mojo srečo strah premagal radovednost.
Konji so se umikali meni, vrtačam sem se pa jaz...
Tu sem bil že peš (KLIK) zato sem jo tokrat izpustil...
No, tudi tu sem že bil, a sem si vseeno vzel čas in se naužil pogledov.
Nikakor pa nisem bil edini (kljub temu, da je bil četrtek) - jah, coronske omejitve so pustile tudi take posledice.
Kar nekaj ljudi je "športalo", drugi pa so bili porazdeljeni po okolici, tako da vsaj gneče ni bilo.
Poleg ostrega kamenja so "kolesarska" značilnost Krasa tudi dolgi in močni trnji - ki so bili verjetno vzrok za dva "gumi defekta" v naslednjih kilometrih.
Nad Kastelcem in Socerbom....
Do Beke...
... in strmo navzdol po razriti "poti" do državne meje, oziroma do Botača (Botazzo)
Nekaj ravnine (toliko, da sem zamenjal zračnico - a očitno ne odstranil trnja, ker sem v naslednjih km moral redno "pumpati"), potem pa strmo navzgor. Pa se je splačalo, ker so bili razgledi (kljub meglicam) odlični.
Trasi nekdanje železnice (sedaj kolesarska in pešpot - KLIK, KLIK) sem se skoraj povsem izognil - v bistvu sem nanjo prišel tik pred mejo...