Že par let berem kako je v Bosni opuščena železniška proga spremenjena v kolesarsko pot z imenom Ćirina steza in da na njej ne manjka predorov in mostov...
Malo sem pogledal trase (ja, več vej te proge obstaja) in se odločil za pot med najbolj znanima in markantnima mestoma. Pot med Mostarjem in Dubrovnikom (ali Trebinjem) običajno traja tri dni, kar pa se je meni zdelo absolutno preveč in bi vsekakor še bilo v coni udobja, zato sem se odločil za enodnevno varianto.Ne tako kratka vožnja do Mostarja, ogled mesta in naslednje jutro na kolo.
Prvi kilometri so minevali hitro, nekaj po glavni cesti (ob zgodnjem nedeljskem jutru je bilo prometa zelo malo), nekaj po stranskih, a vedno po asfaltu in kazalo je da bi v Dubrovnik prišel bistveno hitrejo, kot sem načrtoval.
Potem se je pa hipoma vse spremenilo - prihod na makadam, na traso, ki je daleč stran od naselij in močno zaraščena. Levo in desno po "kolesnicah" ni šlo zaradi rastja (na srečo vsaj vse grmovje ni bilo trnavo), po sredini pa je moralo iti, kljub (pre)velikim kamnom in ostrim šodrom (hvala Schwalbe za dobre gume).Redki so bili metri (dobesedno je šlo le za metre), kjer se je dalo normalno voziti in se je tudi kaj videlo.
Vse skupaj me je spominjalo na hrvaški del Parenzane, v času, ko je bila še povsem neznana, neurejena in divja.
Potem so pa prišli predori - eden, dva, trije... ne vem točno, a mislim, da jih je bilo deset, vsi s popolnoma zaraščenimi vhodi in izhodi in v popolni temi.
200, 300m se ne sliši prav veliko, a, ker jih je večina v zavoju, to pomeni, da si po 20m v popolni temi, da je lučka, ki doma v temni sobi naredi dan, tu le brlivka. Še večja zabava je, ko te spremljajo piskajoči zvoki netopirjev in ko te vonj njihovih iztrebkov sili na bruhanje.
Saj mi ni potrebno posebej povedati, da se je čas na prevoženi km potrojil.
Prav veliko civilizacije po prihodu na asfalt ni bilo, tudi razgledi niso bili nič kaj presunljivi. Sem imel pa vseskozi srečanja s kačami - bilo jih je na desetine, mrtvih, živih, tistih, ki so se sončile in onih, ki so se plazile po grmovju na robu ceste.
Območje cirilice in praznine.
Kriza. Fejst kriza, ko je 42km tako duhamornih, brez razgledov, brez civilizacije, brez prometa... le kakšno znamenje ti da vedeti, da je bilo včasih še huje.

Zapuščeni Hum, kjer je bilo včasih železniško križišče in tabla, ki mi je vlila veselje.
Novega asfalta ni bilo veliko, a je bil še kako dobrodošel - kilometri na števcu so bili že na 140, stopinje C v zraku pa 30.
Pogled na zaključek po 152km in devetih urah pedaliranja.
MTB, Bosna & Hercegovina, Croatia, Mostar, Dubrovnik, Čapljina, Dračevo, Hutovo, Ravno, Zavala, Hum, Ivanica