Second track MTB

Zgodnja pomlad je najlepša tam nekje proti morju, še posebej, če/ko veter razpiha meglice in se umakne, da sonce dodobra ogreje ozračje. Ja, bil je ravno pravšnji dan za kolesarski potep po Obali in ker še nikoli nisem bil na hribčkih nad Ankaranom, sem si pot začrtal prav tam.

Če sem se hotel izogniti glavnim cestam je bilo treba malo v Italijo, pa nazaj, pa spet čisto malo k sosedom.... nič posebnega, če zaradi pandemije v zadnjih dneh to ne bi bilo prepovedano... Na srečo je šlo vse gladko, brez srečevanj...

Preveč gričevnato in premalo visoko za kak poseben razgled.

V Škofijah nisem zavil proti Trstu, ampak proti Ospu.

Nekaj dolgočasnih km potem sem pa pod Tinjanom "naletel" na to cesto, ki je ni na nobenem zemljevidu. "Naletel" je v narekovaju predvsem zato, ker sem na spletu slučajno našel eno fotko te ceste, potem pa na Googlovih satelitskih posnetkih videl njen približni potek in si jo uvrstil v načrtovano pot.

Gre za eno izmed povezovalnih cest, ki jih gradijo v sklopu gradnje 2. tira železnice Divača-Koper.
Ja, gradijo... Prvi bagerist (še na asfaltu) me je le nemo opazoval, drugi (utrjen makadam) je krilil z rokami, ko sem zapeljal pod veliko bagrsko žlico, tretji (na sveže skopanem terenu) me je pa že nadrl, da ne morem in ne smem več naprej.
Na mojo srečo je bila le par metrov nazaj tale pot, ki je vodila tudi v meni pravo smer.

Jp, vse dol do Ospa je šlo - najprej na široko, potem bolj na ozko in na poskok.

Pri teh znakih (Slovenska turnokolesarska pot - KLIK) se vedno spomnim na Pio, ki je prevozila celotno pot in to na "en mah". Čelado dol in poklon, Pia!

Pogled nazaj proti cesti, ki je ni.

Pa naprej pod črnokalski viadukt in čez avtocesto...

... spet po novem asfaltu, ki (še) ni vrisan v noben zemljevid, navzgor...

... do Tinjana. Direktne poti nisem našel - je bilo nekaj peš potk ob cesti, a je šlo po gladkem asfaltu tako lepo in z malo truda navkreber, da sem samo za kratek trenutek pomislil (in misel takoj opustil) o porivanju kolesa v strm breg.